Hazard

Sem vozil jo po svetu,
v Parizu sva bila,
v Londonu in Pragi,
v Var?avi, v New Yorku,
na Triglavu in Bledu,
v ?rnomlju in Piranu, ...
Kopalnico ima?

In plula sva po rekah,
po jezerih in morjih,
slapove gledala
in tekala po gozdu,
po snegu, po vrheh,
sva plavala v oblakih,
Kopalnico ima?

Potem pri?el je drugi,
ni peljal je v Split,
ni plaval z njo po morju,
ni plezal na vrhe...
Prijel jo je za roko,
v sobo z njo od?el.
Na pragu je vpra?ala:
≫Kopalnico ima?≪

Vsi so s teboj, na vseh poteh,
kjer seje? smeh v siv dan brezbri?ne?ev,
kjer si izvir, omamno ?iv, neusahljiv,
za usta sre?ne?ev, vsi so s tabo.

Ob tebi so, ko si obet,
ki da razcvet, vsem kro?njam upanja,
s teboj gredo, ko si vodnik, usode krik,
na to?ki vra?anja, v svet veruje?,
vendar najmanj?i ?e poraz
zna izvabiti dvoma glas.

Vsak je sam, ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke ?asa napletejo,
paj?evinasto nebo.

Du?a je pti? brez kril,
ko ?ivljenje se dotakne dna,
proti soncu se?e ta, ki zna
vstati sam, ko je sam.

Prijatelj moj, vsi bodo tam,
ko zmag pijan ne bo? ve?, kar si bil,
svet bo s teboj celo takrat,
ko svoj propad na kredo bo? zapil,
v zadnji no?i,
ko spet bi rad verjel v ljudi,
dokler se jutro ne zbudi ...

?ez na?itke pada pramen plavih las,
in obdaja tvoj nepristno strog obraz,
ne?na roka ostro pi?e, vse bi zate dal.

Hkrati kazen in ljubezen sem spoznal,
Nena, ve?, ne bodi huda, ?e gre?im,
sto prekr?kov, ?e je treba, ?e storim,
da te dobim.

Nena, Nena,
Vse bo tako kot bo? hotela ti, ker Nena,
?as je da priznam,
v tej tvoji modri kapi
rad te imam.

Gledam modre o?i spregledam rde?i znak,
pravi?, da me luna nosi, sem pa? tak,
hodim ?ez kri?i??a tvoja, pelje me mladost.

Sanjam kdaj, o, kdaj mi vzela bo? prostost,
Nena, ve?, ne bodi huda, ?e gre?im,
sto prekr?kov, ?e je treba, ?e storim,
da te dobim...

O?em si, kar skopuhu je denar,
rokam, kar je kiparju marmor bel,
v objemu strela, ogenj in vihar,
kot harmonija si za vsak napev.

Vsemu uprem se, le sku?njavi ne,
a zmotne bli?nice so do spoznanj,
razen resnice si mi dala vse,
in vzela vse si, razen sanj.

Zabloda moja v modrih kavbojkah,
omamna h?i teme, jaz svetlobe sin,
?ivljenje moje v mojih je rokah,
kli?em veter, ?el bom z njim drugam.

Sem vozil jo po svetu,
v Parizu sva bila,
v Londonu in Pragi,
v Var?avi, v New Yorku,
na Triglavu in Bledu,
v ?rnomlju in Piranu, ...
Kopalnico ima?

In plula sva po rekah,
po jezerih in morjih,
slapove gledala
in tekala po gozdu,
po snegu, po vrheh,
sva plavala v oblakih,
Kopalnico ima?

Potem pri?el je drugi,
ni peljal je v Split,
ni plaval z njo po morju,
ni plezal na vrhe...
Prijel jo je za roko,
v sobo z njo od?el.
Na pragu je vpra?ala:
≫Kopalnico ima?≪

?ez na?itke pada pramen plavih las,
in obdaja tvoj nepristno strog obraz,
ne?na roka ostro pi?e, vse bi zate dal.

Hkrati kazen in ljubezen sem spoznal,
Nena, ve?, ne bodi huda, ?e gre?im,
sto prekr?kov, ?e je treba, ?e storim,
da te dobim.

Nena, Nena,
Vse bo tako kot bo? hotela ti, ker Nena,
?as je da priznam,
v tej tvoji modri kapi
rad te imam.

Gledam modre o?i spregledam rde?i znak,
pravi?, da me luna nosi, sem pa? tak,
hodim ?ez kri?i??a tvoja, pelje me mladost.

Sanjam kdaj, o, kdaj mi vzela bo? prostost,
Nena, ve?, ne bodi huda, ?e gre?im,
sto prekr?kov, ?e je treba, ?e storim,
da te dobim...

Vsi so s teboj, na vseh poteh,
kjer seje? smeh v siv dan brezbri?ne?ev,
kjer si izvir, omamno ?iv, neusahljiv,
za usta sre?ne?ev, vsi so s tabo.

Ob tebi so, ko si obet,
ki da razcvet, vsem kro?njam upanja,
s teboj gredo, ko si vodnik, usode krik,
na to?ki vra?anja, v svet veruje?,
vendar najmanj?i ?e poraz
zna izvabiti dvoma glas.

Vsak je sam, ko ostane sam,
zdaj jaz, zdaj ti,
roke ?asa napletejo,
paj?evinasto nebo.

Du?a je pti? brez kril,
ko ?ivljenje se dotakne dna,
proti soncu se?e ta, ki zna
vstati sam, ko je sam.

Prijatelj moj, vsi bodo tam,
ko zmag pijan ne bo? ve?, kar si bil,
svet bo s teboj celo takrat,
ko svoj propad na kredo bo? zapil,
v zadnji no?i,
ko spet bi rad verjel v ljudi,
dokler se jutro ne zbudi ...

Sem vozil jo po svetu,
v Parizu sva bila,
v Londonu in Pragi,
v Var?avi, v New Yorku,
na Triglavu in Bledu,
v ?rnomlju in Piranu, ...
Kopalnico ima?

In plula sva po rekah,
po jezerih in morjih,
slapove gledala
in tekala po gozdu,
po snegu, po vrheh,
sva plavala v oblakih,
Kopalnico ima?

Potem pri?el je drugi,
ni peljal je v Split,
ni plaval z njo po morju,
ni plezal na vrhe...
Prijel jo je za roko,
v sobo z njo od?el.
Na pragu je vpra?ala:
≫Kopalnico ima?≪